Idejnik za prihodnost, Mnenja

Komentar: Pozabljeni Leon Štukelj

Nedavno je minilo 115 let od rojstva Leona Štuklja, najuspešnejšega slovenskega športnika vseh časov, ki se je rodil v novomeški Kandiji in tu preživel prvi del svojega življenja. Nanj se vsako leto spomnijo številne športne organizacije, predvsem pa mediji, ki vedno znova poudarjajo izjemno športno pot novomeškega šampiona. Letos se mu je s priložnostnim logotipom, objavljenim na naslovni strani iskalnika, poklonil tudi znameniti Google. Žal te pozornosti Leon Štukelj ne dobi v Novem mestu, kjer je pozabljen, odmaknjen in odrinjen od običajnih tem v dolenjski prestolnici. Enako je bilo ob zadnji obletnici njegovega rojstva, ko novomeška oblast ni zmogla niti enega zapisa, da o organizaciji spominske slovesnosti sploh ne govorimo. To pač ne moremo pričakovati v rodnem mestu človeka, ki je v svoji športni karieri pobral vse, kar se je pobrati dalo, ki je bil s svojo odločnostjo in trmo zgled številnim drugim športnikom in ki je kot najstarejši še živeči olimpijec nastopil na otvoritvi iger v Atlanti in tam požel val navdušenja. Če se sprašujete, zakaj je temu tako, lahko ponudim povsem preprost odgovor. V Novem mestu smo že davno opustili ceniti tisto, kar je vredno ceniti in se raje zatekamo k lokalni miselnosti, ki je prežeta s kupom populizma.

Uspehi Leona Štuklja so neprecenljivi

Veličina Leona Štuklja je neizmerna, saj je na olimpijskih igrah osvojil kar 6 odličij, kar ni uspelo preseči nobenemu drugemu slovenskemu športniku. Medalje je osvajal na igrah v Parizu, Amsterdamu in Berlinu, obenem pa je pobral še cel kup kolajn na svetovnih prvenstvih ter se tako za vedno zapisal v slovensko športno zgodovino. Potrebno je omeniti, da je bil v vrhu svetovne gimnastike celotno obdobje med obema vojnama, kar je zares neverjeten dosežek. Tudi po upokojitvi je ostal pozitiven človek, skozi življenje ga je gnala neverjetna trma, vztrajnost, najbolj pa je ljudi navdušila njegova vitalnost, ko je v zadnjih letih svojega življenja brez težav izvajal vaje ter s tem kazal svojo zavezanost športu. Čeprav se je že tekom športne poti preselil v Maribor, bo Novo mesto za vedno njegov prvi dom. Eden najlepših trenutkov je bil prav gotovo po prvi zlati medalji v Parizu 1924, ko so ga v Narodnem domu v Novem mestu pričakali z navdušenimi vzkliki »Ave triumphator«.

Po vsem tem bi pričakovali, da je Leon Štukelj v Novem mestu absolutno številka ena, da je legenda, ki ima svoje trge in ulice, svoj spominski center, spominke in še marsikaj drugega. Žal nič od tega, saj je Leon Štukelj v mestu ob Krki nekdo, s katerim se ni vredno ukvarjati. Edini spomin nanj je spomenik v Kandiji, ki je bil pred kratkim popisan s sprejem, ob tem pa omenimo še ime nekoliko večje šolske telovadnice, kar je že obrobna zadeva. In to je vse, kar je bilo storjeno za večkratnega olimpijskega prvaka v njegovem rodnem mestu. Čeprav so nekateri lokalni veljaki pristojni za to področje že leta nazaj govorili, kaj vse so naredili zanj ter tako poskrbeli za dostojen spomin, se lahko vsemu skupaj le smejemo. To preprosto ni bilo nič, česar pa se sami ne zavedajo, ker živijo v nekem drugem prepričanju. Nikoli niso namreč pogledali v tujino, kjer ljudem, ki niso dosegli polovico toliko uspehov kot Leon Štukelj, gradijo sodobna spominska središča, postavljajo parke v njihovo čast, izdajajo spominke ter nasploh iz njih naredijo atrakcijo. Sedaj se lahko vprašamo, kaj pa mi v Novem mestu? Mar nimamo človeka, ki je dosegel svetovno športno slavo? Mar nimamo nekoga, ki je bil najboljši na svetu? Vsekakor imamo, vendar se tega nismo in verjetno tudi ne bomo nikoli zavedali. Živimo v prepričanju lokalne omejenosti, kjer se naprednejše in inovativne ideje zavračajo, saj ljudje najraje sprejemajo povprečje oziroma včasih nivo, ki tudi tega ne dosega. Namesto, da bi v Novem mestu uzrli množico ljudi, ki gleda film o novomeškem šampionu, ki si ogleduje njegovo zbirko, kupuje spominke, se seznanja z vizionarstvom slovenskega športa, lahko gledamo predvsem en velik nič. Z Leonom Štukljem bi lahko dvignili prepoznavnost mesta, dodatno okrepili turizem in poživili utrip Novega mesta, vendar brez oblasti, ki bi prepoznala te priložnosti, to ni mogoče. In glede zdajšnje garniture prav gotovo ni veliko upanja.

Kakorkoli, menim, da bi Leon Štukelj moral postati prepoznaven simbol Novega mesta, predvsem bi moral dobiti pozornost, ki je do sedaj v našem mestu zagotovo ni imel. Krvavo potrebujemo sodobno spominsko središče, kjer bomo predstavili njegovo življenje in delo, uspehe in druge pomembne prelomnice izjemne športne poti. Nasploh lahko takšen projekt razširimo v širši kontekst slovenskega športa ter na ta način izstopimo iz množice povprečnežev. Le tako bomo ohranili dostojen spomin na našega rojaka, saj je sedanje stanje sramotno in vredno obsojanja. S tem ne bomo naredili veliko le za Leona Štuklja, temveč tudi za Novo mesto, ki bo tako postalo prepoznavnejše ter uglednejše doma in v svetovnem merilu.  In ne, tega ne počnimo v narodnem domu (ideja pred leti), kajti z eno majhno spominsko sobico bomo še zmeraj bedniki, obenem pa dvomim, da bomo kdaj dočakali obnovo narodnega doma. Čeprav za objekt obstaja konservatorski načrt in je pripravljen tudi predlog za uporabo prostorov, občinarji še kar naprej trobijo, da ni vsebine, ob tem pa pozabljajo, da čas ne bo polepšal fasade, obnovil strehe in tako naprej. Le njihova akcija bo nekaj spremenila, vendar to ni možno z nekaj tisoč evri za nujna popravila vsako leto. Idejo o spominskem središču Leona Štuklja je potrebno zamisliti drugače, in sicer v obliki novega objekta v slogu sodobne arhitekture, kar bi bila priložnost za slovenske arhitekte, da pokažejo svoje znanje in izkušnje ter zasnujejo objekt v čast izjemnemu športniku. S tem se izognemo številnim problemom, med drugim funkcionalnosti in primerni razporeditvi prostorov.

Nikar ne hitite začeti govoriti, da tega ne moremo napraviti. Le poglejte v Vitanje, kjer so lansko leto v izjemno sodobnem in atraktivnem objektu odprli Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v spomin na njihovega rojaka Hermana Potočnika. Čeprav za znamenitim vizionarjem vesoljskih potovanj ni ostalo prav dosti ohranjenega gradiva, so snovalci projekta zasnovali fantastičen objekt, pripravili izvrstne razstave, povabili svetovne znane osebe, organizirali prepoznavne dogodke in s tem postavili majhen kraj Vitanje na zemljevid sveta. Vsa čast tem ljudem, še posebej zato, ker jim je uspelo pridobiti izdatna evropska finančna sredstva, ki so vsem nam na razpolago, a le pod pogojem, da smo pripravljati trdo delati. KSEVT je dokaz, da je možno pripraviti atraktivne projekte, s katerimi lahko postanemo boljši od drugih. Vprašanje pa je, ali v Novem mestu obstajata volja in zainteresiranost biti boljši in naprednejši.

Verjamem, da se ob tem v vas prevevajo različni občutki. Domnevam, da ste navdušeni, a se hkrati zavedate, da je stanje v Novem mestu trenutno tako, da je idejo težko uresničiti. Saj veste, skeptiki čakajo vsako priložnost za napad in bodo tudi tokrat udarili. Kaj pa to potrebujemo, kakšen spominski center, lepo vas prosim, bo rohnelo iz njih. Dejali bodo, da naj raje poskrbimo za urejene pločnike, ceste in druge stvari. Seveda je potrebno skrbeti za zgledno osnovno infrastrukturo, vendar brez odločnih razvojnih projektov ne bomo napredovali. Spoznati bomo morali, da nam lokalna omejenost še kako škodi, saj smo zaradi tega v skupnem bazenu z drugimi povprečneži, pa to ne bi rabili biti. Doumeti bomo morali, da nam stalno obračunavanje s preteklostjo prav nič ne koristi in da so edina prava odločitev razvojni projekti, ki nam bodo omogočili nadaljnji napredek. In da ne bo pomote, v Novem mestu je veliko dobrega. Imamo dobro gospodarstvo, številne pomembne institucije in druge uspešne posameznike, vendar pa premoremo tudi precej gnilega, kar bo potrebno popraviti. Spominsko središče Leona Štuklja in slovenskega športa nasploh predstavlja Novemu mestu priložnost, da ohranimo dostojen spomin na našega junaka, da povečamo prepoznavnost mesta ter privabimo večje število turistov, kar posledično pomeni nove priložnosti za zaslužek. To je cilj vsakega mesta in na nas je, da se odločimo. Lahko izbiramo med novimi naprednimi projekti, ki nam bodo odpirali nove možnosti, ali pa izberemo pasivnost in negativizem, kar je značilno za sedanjost. Povsem jasno je, kako se bo odločil razumen človek s sodobnim pogledom na aktualno dogajanje, vendar pa je vprašanje, koliko takšnih ljudi ta trenutek sploh obstaja.

In ne pozabimo, Leon Štukelj si v Novem mestu zasluži primerno slavo in veljavo!

Luka REMS

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja