Idejnik za prihodnost, Mestne packe

Pobuda: Kdaj od mlina do mlina?

Živahen utrip je na novomeških sprehajališčih. Obilo sprehajalcev, med njimi otroci, družine, zaljubljeni pari in aktivni upokojenci pa tekači, kolesarji in drugi rekreacije željni meščani nam povedo, da so zeleni kotički ob Krki in Težki vodi nekaj posebnega. Da so magnet, ki ljudem rišejo nasmeh na obraz, jih razvedrijo in sprostijo. Potemtakem bi pričakovali, da novomeška občina vlaga v kakovostne javne zelene površine, da načrtuje in pripravlja nove poti ter skuša skleniti do sedaj še nepovezane odseke sprehajališč. A temu žal ni tako, saj Mestna občina Novo mesto že od leta 2005 ni zgradila nobenega metra novih poti, poleg tega pa je z letom 2009 ukinila postavko za urejanje novih zelenih prometnic za pešce in kolesarje. Ni jasno zakaj, pa vendar odločitev mestnih funkcionarjev kaže na pomanjkanje vizije in popolnoma nerazumevanje časa, v katerem živimo. Ustaviti projekte, ki pomenijo boljšo kakovost življenja v mestu in trajnostni razvoj, je neumnost brez primere.

Čudoviti kotički ob reki Krki so kot nalašč za urejanje sprehajališč, pogled na Seidlov jez

Prazne floskule o pomanjkanju denarja tu nimajo prostora. Ni res, da nimamo denarja, saj je Novo mesto ena izmed gospodarsko najmočnejših slovenskih občin, a je problem v tem, da se ne zna poiskati prioritet, obenem pa se denar porablja negospodarno. Kot kaže, so bila leta na začetku prejšnjega desetletja, ko je pristojnim uspelo urediti nekaj čez 3 kilometre novih sprehajalnih poti, le preblisk, ki ga je bilo kmalu zatem konec. Čeprav smo v tistem času dobili tudi izjemno pomemben odlok, ki je pravno formalno opredelil nove prometnice za pešce in kolesarje, je danes od zapisanega uresničena le peščica projektov, kar nas lahko vsekakor skrbi, še posebej če vemo, kaj so meščanom prinesli Julijino sprehajališče, Mordaxova pot za Revozom, pot na Šance in podaljšek Župančičevega sprehajališča proti Bršljinu. Le kdo danes ne pozna omenjenih poti ali drugače, kdo izmed meščanov ne uporablja teh izvrstnih zelenih prometnic?

Žal je realnost takšna, kakršna je. Novomeška sprehajališča ostajajo nepovezana in zapostavljena s kupom problemov, ki jih odgovorni niso sposobni rešiti. Kar smo ali nismo gradili v preteklosti, to danes imamo, a vendarle za nazaj ne moremo spremeniti, zato je pomembno, da naš pogled usmerimo v prihodnost. Povsem jasno je, da en prispevek ali eno mnenje ne bosta spremenila prav dosti, kot tudi vemo, da v kratkem času ne moremo nadoknaditi vsega, kar smo zamudili. A to nikakor ne pomeni, da lahko nadaljujemo sedanjo prakso. Ne, potrebno je delati drugače, ob tem pa imeti v mislih majhne korake. In ena izmed priložnosti za začetek je uresničitev projekta sprehajališča, katerega izvedba je poceni in katerega priprava je v preteklosti stekla, a se zatem zaustavila.

Sprehajališče v starem mestnem jedru

Seveda imamo v mislih Sprehajališče od mlina do mlina, ki ga je že leta 2004 predlagala revija Park. Gre za projekt sprehajalne poti na severnem bregu mestnega jedra, in sicer med Parkom Evropske unije in Seidlovim mlinom, ki predstavlja prvo fazo pri sklenitvi sprehajališč na levem bregu reke Krke. Že leta nazaj je bilo namreč predvideno, da se obstoječa pot med Lastovčami in Pugljevo ulico ob izteku Župančičevega sprehajališča podaljša po brežini mimo frančiškanskega samostana vse do zelenice pod Jerebovo ulico, kjer se nahaja že prej omenjeni park. Ker gre za precej obsežen odsek, so pristojni načrtovali dve fazi, prva naj bi obsegala krajši odsek sprehajalne poti med Parkom Evropske unije in Seidlovim mlinom, ki je predmet pobude, medtem ko bi druga faza obsegala območje pod frančiškanskim samostanom vse do Pugljeve ulice in navezave na Župančičevo sprehajališče.

Od sveta odmaknjena zelenica pod zgradbo sodišča

Pobuda za sprehajališče obsega okoli 400 metrov sprehajalne poti na izjemno atraktivnem severnem bregu mestnega jedra, od Parka Evropske unije mimo zelenice pod zgradbo sodišča, naprej proti nedokončani galeriji znanega novomeškega slikarja mimo javne poti, ki vodi do reke Krke, v nadaljevanju po zelenici, ki je že kategorizirana kot pot do vključno Seidlovega mlina, kjer bi se steza navezovala na ulico Strojarska pot. V ta namen bi bilo potrebno rešiti tudi lastniška vprašanja, med njimi pa je nekaj zadev že rešenih. V primeru zelenice pod zgradbo sodišča, ki je v lasti države (Ministrstvo za pravosodje), bi lahko izvedli brezplačen prenos zemljišča na občino, saj je bilo tovrstnih akcij na relaciji država – občina pri nas že veliko. Kar se tiče zasebne posesti znanega novomeškega slikarja, bi bilo potrebno podpisati služnostno pogodbo, s katero bi ta dovolil izgradnjo in uporabo sprehajalne poti, enako velja v primeru Seidlovega mlina, medtem ko je zadeva glede zelenice zahodno od mlina že urejena, saj je bila z lastnikom že podpisana služnostna pogodba. Za ureditev sprehajalne poti dejansko potrebujemo zgolj dve služnostni pogodbi ter dogovor občine z Ministrstvom za pravosodje. Izvedba nove sprehajalne poti je še toliko lažja, če vemo, da za sprehajališče že obstaja pravna podlaga, in sicer je vse zapisano v Odloku o ureditvenem načrtu za pešpoti in kolesarske poti Novega mesta, kjer je pot natančno opredeljena in opisana, predvidena pa je tudi javna razsvetljava, ki se jo sicer lahko uredi tudi kasneje.

Nedokončana galerija z betonsko ograjo, ki preprečuje prehod ob reki Krki

Nasprotovanje lastnikov zemljišč

Kakor lahko ugotovite, je realizacija novega sprehajališča dokaj enostavna, zato ni jasno, zakaj pristojni ne storijo ničesar, da bi prišli do pomembne pridobitve za meščane, ki ne bi omogočala le obilo rekreacije, ampak bi dolgoročno rešila tudi problem nezakonitega ograjevanja obrečnih zemljišč, kar je na severnem bregu močno prisotno, saj zasebni lastniki zemljišč kar vsi po vrsti onemogočajo prehod do reke Krke in ob njej. Ravno ti po neuradnih informacijah najbolj nasprotujejo izgradnji sprehajališča, saj naj bi jim ta vzel monopol nad zelenicami, ki ležijo v neposredni bližini Krke, vendar pa bi le-te morale biti že sedaj javno dostopne navkljub privatnemu lastništvu, saj tako veleva Zakon o vodah in Odlok o občinskem prostorskem načrtu v Mestni občini Novo mesto. Oba predpisa prepovedujeta gradnjo kakršnih koli ovir, ki onemogočajo javno dostopnost, obenem pa v zakonu jasno piše, da mora biti vsakemu posamezniku dovoljen prehod do vodotoka. Vendar na severnem bregu to ne velja, saj je prehod v veliki meri nemogoč, in tako preko zemljišča znanega slikarja kot preko območja Seidlovega mlina, kjer je polno ograj, napisov o varovanju in drugih ovir, ki jih ne bi smelo biti. Ob tem naj omenimo, da so bližnji lastniki povsem privatizirali javno pot, ki vodi med hišami Streliške ulice do reke Krke, kjer je predvidena sprehajalna pot, saj so na njej postavili nadstrešek in druge elemente, ki želijo mimoidočim pokazati, da ne gre za javno površino. Omenjena dejanja so povsem nedopustna, obenem pa je protipravno zavzetje tujega zemljišča, ki je opredeljeno kot javno dobro, kaznivo dejanje v skladu s 338. členom Kazenskega zakonika.

Ne smemo po brežini reke Krke, tudi “varovanje” imajo

V zgodbi sprehajališča ima zanimivo vlogo zastopnik oziroma uvoznik znane protivirusne programske opreme angleškega proizvajalca Sophos, ki preko istoimenskega podjetja obvladuje breg pod Šolsko ulico, in sicer med posestvom znanega slikarja in Seidlovim mlinom. Po neimenovanih virih naj bi močno nasprotoval izgradnji sprehajalne poti, a je nasprotovanje povsem nelegitimno, saj je na zemljišče v lasti podjetja Sophos že vpisana služnostna pravica izgradnje in uporabe sprehajalne poti (Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 16.11.2007, št. 624-32/2007-1412), kar pomeni, da ovire za gradnjo sprehajališča na tej parceli sploh ni. Četudi je po zemljiškoknjižnih izpisih pogodbo podpisala še prejšnja lastnica,  je to povsem brez pomena, saj služnostna pravica ni časovno omejena, ravno tako pa v pogodbi piše, da ta velja tudi za pravne naslednike lastništva na zemljišču. S pogodbo je bil sedanji lastnik ob nakupu vsekakor seznanjen, zato je vse razen podpora projektu sprehajališča nerazumno dejanje, razen če so v ozadju morebiti nepojasnjene zadeve, kar je čisto mogoče ob dejstvu, da o sprehajališču ni ne duha ne sluha. Povejmo, da je bila za služnostno pravico izplačana odškodnina v vrednosti 2300 €.

Primer prisvajanja javne poti, ki vodi do reke Krke

Stanje na terenu

Prav je, da ob vsem tem pogledamo tudi trenutno situacijo na terenu, ki je katastrofalna. Zaradi zaraščenosti je dostop s strani Parka EU povsem nemogoč, saj so pod sodiščem podrta drevesa, grmovja in obrečna vegetacija, ki v celoti preprečuje dostop, a je bilo še pred nekaj mesecih drugače, kar jasno potrjuje, da se stanje samo še slabša. Čeprav bi glede na Zakon o vodah morali redno vzdrževati brežine, na to nihče ne pomisli. Poleg zaraščenosti so velik problem ograje, ki preprečujejo prehod do vodotoka in ob njem, te pa so na več mestih, med drugim ob zasebni posesti znanega slikarja in Seidlovem mlinu, kar pomeni, da se po območju nikakor ne moremo sprehoditi, še ribiči imajo otežen dostop. Navkljub vsem težavam pa severni breg kazita tudi dve veliki mestni packi. Ena izmed njih je nedokončana galerija Suhy, ki jo je lastnik že pred leti začel graditi, a seveda nikoli dokončal. Potrebno je poudariti, da je bil objekt zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, vendar v letu 2004 uspešno legaliziran. To seveda ničesar ne rešuje, saj je objekt še zmeraj nedokončan, po našem prepričanju pa tudi ne sodi na brežine reke Krke, zato bi ga bilo potrebno odstraniti ali v skrajnem primeru morda dokončati in olepšati. Druga težava je nedokončani Seidlov mlin, ki ga investitor gradi in gradi, pa vendar nikoli ne zgradi do konca, čeprav je že večkrat napovedal njegovo dokončanje, tudi v intervjuju za Revijo Park, ko je dejal, da se bo obnova mlina nadaljevala v letu 2009. Nič od tega se ni uresničilo, zato bi bilo prav, da se nalije čistega vina ter pove, kakšni so interesi s tem objektom. Sprva je bilo sicer načrtovano, da se v mlinu uredi več stanovanj, v pritličju pa gostinski obrat, kar bi bilo v kombinaciji s sprehajalno potjo zelo uspešna zadeva. Je pa tudi res, da Seidlov mlin predstavlja pomemben del zgodovine Novega mesta, saj je prva elektrika v hiše na Glavnem trgu prišla ravno iz njega, zato bi morali vložiti več napora za lepšo podobo te zgodovinske zgradbe.

Zelenica pod Šolsko ulico – že vpisana služnostna pravica za izgradnjo in uporabo sprehajalne poti

Kakorkoli, trenutna situacija je sramotna, zato je potrebno ukrepanje. Projekt ZA Novo mesto v ta namen objavlja oživitev pobude za ureditev Sprehajališča od mlina do mlina, in sicer z namenom, da pristojni veljaki končno zavihajo rokave ter speljejo projekt, ki ni zahteven, obenem pa prinaša obilo pozitivnih učinkov, med drugim rešuje problem zanemarjenih brežin in nezakonitega ograjevanja reke Krke. Ne želimo izgovorov, da se to ne da, saj razlogov za takšne trditve ni, v kolikor pa obstajajo ljudje, ki s pritiski zavirajo pot, naj se le-te javno razkrije. Čeprav je v pred dnevi objavljenem osnutku proračuna novomeške občine za leto 2014 ponovno porazno stanje glede sprehajališč, še zmeraj obstaja možnost sprememb in vključitev sredstev, ki bodo omogočila izgradnjo sprehajalne poti. Na potezi je občina!

POBUDA ZA UREDITEV SPREHAJALIŠČA

S klikom na spodnjo povezavo si lahko ogledate pobudo za ureditev Sprehajališča od mlina do mlina, ki jo je na podlagi prvotnega predloga revije Park pripravil Luka Rems, avtor spletne strani ZA Novo mesto. Zaradi operiranja z osebnimi podatki so v objavljenem dokumentu na nekaterih mestih zakrita imena, priimki in poštni naslovi lastnikov zemljišč.

Pobuda za ureditev sprehajališča (klikni za ogled dokumenta) 

Območje Seidlovega mlina ob istoimenskem jezu

Luka REMS, fotografije: Matej VOVKO.

Trackbacks / Pings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja