Mestne packe, Zgodbe vsakdana

Komentar: Odlični skoki in zametana Krka

Sobotno dogajanje v starem mestnem jedru Novega mesta je bilo podobno mravljišču. Na ulicah dolenjske prestolnice se je namreč trlo meščanov in drugih obiskovalcev, ki so posedali po lokalih ter se sprehajali po mestu, kar je sicer precej neobičajno za Novo mesto. A za povsem drugačno sliko so poskrbeli skakalci v vodo, ki so v sklopu državnega tekmovanja skakali s Kandijskega mostu v 11 metrov nižjo reko Krko. Akrobatske vragolije so na več kot 100 let star most in bližnje lokacije privabile ogromno ljudi, ki so z vseh možnih dostopnih točk opazovali športno dogajanje. Ljudje so bili praktično vsepovsod, od konstrukcije mostu pa do brežin, pa ne le na kopnem, temveč tudi na reki Krki, kjer so se čolni komaj izogibali med seboj. Prisotna sta bila tudi oba splava, kar je pričaralo izvrstno vzdušje. Prav neverjetno je, koliko čolnov in drugih plovil je bilo včeraj na Krki in priznati moram, da česa takega v zadnjem desetletju nisem videl. Ne, ne pretiravam, a toliko nasmejanih ljudi, med njimi je bilo veliko družin, otrok in upokojencev, v našem mestu ne pomnimo. Dogodek, ki je po dolgem času uspel združiti in povezati Novomeščane, si prav gotovo zasluži pohvale, enako velja za Agencijo za šport Novo mesto, ki je skoke organizirala. To je bilo nekaj povsem drugega v primerjavami s katastrofo prejšnji teden, ko smo doživeli pravo blamažo na zaključni prireditvi ob koncu poletja, kjer smo ostali praktično brez lučk (bilo jih le je peščica), ki so vsako leto doslej na Loki pričarale romantične trenutke.

Skoki s Kandijskega mostu so bili prava atrakcija

“Skoki v Krko” so dokaz, da zmoremo pripravljati dogodke in projekte, ki prinašajo dodano vrednost in so v ponos mestu, za to pa poleg znanja potrebujemo tudi voljo in miselnost, da delamo za skupno dobro vseh nas, ki tu živimo. Vse prevečkrat doslej se je namreč zgodilo, da se nekaj pripravi zgolj in samo zato, ker se mora, pri tem pa se zanemari vse ostalo. To je najbolj vidno pri organizaciji prireditve Noč na Krki, ki se je že davno izpela, kljub temu pa pristojni zavod za turizem ne ukrene ničesar in stvari pusti, takšne kot so. Rezultat je seveda katastrofa, podobno velja za turizem nasploh v Novem mestu, kjer v zadnjih letih nismo naredili skoraj nič. Pustite ob strani nekaj odstotni porast nočitev ter peščico turistov, ki se Novem mestu ustavi, da si odpočije od dolge vožnje na hrvaško morje. Dejstvo je, da v našem mestu preprosto nimaš kam iti, da se moraš za nekatere informacije dobesedno metati po tleh, da o preostalem niti ne izgubljam besed. Ampak veste, to za nekatere ni pomembno, kajti po njihovo je cviček alfa in omega našega razvoja. Da bi razmišljali o tem, kako trajno oživiti reko Krko, kar pomeni tako izboljšanje kakovosti življenja v mestu kot boljše možnosti v turizmu, pa je žal trenutno še nekoliko preveč optimistično.

Vrnimo se nazaj k sobotnemu dogajanju. Čeprav sem o njem pisal v presežnikih, saj sem želel poudariti pomen pozitivne novice, vse ni bilo tako zares super, vendar kritika ne bo letela na organizacijo, temveč na dostopnost do reke Krke, o čemer je bilo na spletni strani ZA Novo mesto že govora. Dejstvo je, da je bilo v soboto popoldne precej ljudi prikrajšanih za neverjetne skoke, saj so brežine Krke večinoma zaraščene in nezakonito ograjene, kar se najbolje kaže na levem bregu vzdolž Pugljeve ulice in Župančičevega sprehajališča. Tu so ljudje lahko skoke opazovali le z ene javne točke, in sicer nekoliko pod čajarno, medtem ko drugam bodisi niso smeli bodisi zaradi zaraslih rastlin niso videli ničesar. Vsa ostala območja so namreč ograjena, čeprav Zakon o vodah veleva javen dostop do vodotoka in prost prehod ob njem, enako občinski prostorski predpisi, ki prepovedujejo vse posege, ki bi onemogočali javen dostop do reke Krke. Še večji absurd je na mestu nekdanjega lesenega mostu čez Krko, in sicer na začetku sprehajališča proti Loki, kjer je postavljena zasebna garaža in kjer so pakirani avtomobili, in vse to na zemljišču, ki je “javno dobro”. Seveda se to ne dogaja le na opisanem mestu, ampak tudi drugod po mestu.

Množica ljudi, ki opazuje skoke v Krko

Ograjevanje obrečnih zemljišč je svinjarija prve kategorije. Nekateri zasebni lastniki, med njimi je kar nekaj vplivnih, si preprosto nezakonito ogradijo svoje parcele, preostale meščane, ribiče in druge obiskovalce pa podijo stran, čeprav za to nimajo nobene podlage. Občutek imam, da nas želijo vse skupaj odvrniti od reke Krke, saj si jo želijo lastiti zase, ob tem pa se ne zavedajo, da je Krka naše skupno bogastvo, dostop do nje pa nikakor ne more biti predmet nikakršnih interesov. To se v Novem mestu dogaja že dolgo časa, pristojni na občini pa preprosto gledajo stran, oziroma se strinjajo s tovrstnim stanjem, saj bi v nasprotnem primeru že ukrepali. Zainteresiranost občine vam lahko predstavim s primerom, ko je novomeška oblast več let dovolila zaprtje prostega prehoda do Seidlovega jeza, ki je ponovno dostopen šele kratek čas, in šele po tem, ko sem v sklopu projekta ZA Novo mesto večkrat posredoval ter zahteval sprostitev dostopa. Da ne govorim o prisvajanju javnih poti na severnem bregu mestnega jedra, z namenom odganjanja radovednih meščanov, ki jih pot zanese h Krki.

Vsa ta ograjena območja se dopolnjujejo s strašno zanemarjenostjo brežin. V Novem mestu je večina bregov zaraščenih in zanemarjenih. Eden izmed najbolj očitnih primerov je prostor ob Župančičevem sprehajališču, kjer imamo poleg nezakonitih ograj tudi ogromno razraslih dreves in grmov, ki nam sprehajalcem dajejo občutek, da se nismo znašli na najbolj atraktivni sprehajalni poti v mestu, temveč v “zametanem sranju”, kjer preprosto ne moremo uzreti reke Krke, saj razraslo “šavje” to preprečuje. In ne le to, meščani in drugi obiskovalci se moramo na nekaterih mestih dobesedno sklanjati, saj se drevesa z zasebnih parcel razraščajo na pot. Vendar to nikogar ne gane, preprosto pustimo, da je tako. O odnosu bližnjih lastnikov je škoda izgubljati besede, kajti še tisto, kar obrežejo in očistijo odvržejo na tiste javne površine, ki še niso ograjene. A ne kritizirajmo le lastnikov, saj je občina povsem enaka in tudi sama zanemarja javne brežine. To se kaže v Parku Evropske Unije pod Jerebovo ulico, kjer občina že dalj časa ni naročila čiščenja bregov, rezultat tega pa je ta, da je prostor že skoraj tako “zametan” kot Župančičevo sprehajališče. Če sem dejal, da je ograjevanje obrečnih zemljišč svinjarija prve kategorije, lahko za zanemarjanje in zaraščanje brežin rečem popolnoma enako.

Zakaj vam vse to govorim? Veste, javna dostopnost do Krke in urejenost njenih brežin je prvi korak k oživljanju reke Krke, kar si vsi skupaj želimo. Prireditev “Skoki v Krko” je reko oživila le za en dan, sam pa si želim toliko ljudi ob njej in na njej vsak vikend, oziroma vsak delček prostega časa in ne le enkrat na leto. Seveda pa bo za dosego cilja potrebno korenito zavihati rokave in kot prvo bomo morali že kot rečeno odstraniti vse nezakonite ograje ter očistiti brežine, saj bomo s tem dosegli boljšo dostopnost ter tako večje zanimanje za rečne in obrečne aktivnosti. To sicer ne bo dovolj, saj bo v nadaljevanju potrebno zgraditi nove odseke sprehajalnih poti, ki so edini dolgoročni odgovor na ograjevanje ter umestiti javne čolnarne, v katerih si bo vsak meščan lahko izposodil čoln ter zaveslal po Krki, kar si danes lahko privoščijo le nekateri. Ker je občina pri umeščanju teh projektov prepočasna, so se nam že pred časom začele dogajati zasebne čolnarne, ki so zgrajene brez dovoljenj, poleg tega pa so ob javnih površinah, za povrhu pa so še zaklenjene. Vse te stvari bo potrebno urediti, a ne bo šlo brez angažiranosti pristojnih na občini, kjer bodo morali pripraviti celovit načrt oživljanja reke Krke, ki bo seveda tudi uresničen. Zavedajmo se, da bomo z več dogajanja na reki in ob njej veliko bolj zanimivi za turizem, poleg tega pa bomo dvignili kakovost življenja v mestu, kar bi moral biti naš skupni cilj.

Skratka, skoki v Krko so vsekakor pozitivna stvar v večletni bedi. Če bomo želeli napredovati, pa bomo morali naprej odpraviti sadove te večletne bede ter potem pripraviti nove projekte. Upam, da nam bo uspelo!

Luka REMS, fotografija: Matej VOVKO.

3 komentarji

  1. Novomeščan

    Rad bi sporočil mestno packo, pa tisti link na desni ne dela, emaila pa ne najdem. Kam naj torej pošljem?

Trackbacks / Pings

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja