Mestne packe

Paučičevo posestvo nam vsem v sramoto

Nedaleč od stavbe občinske uprave nad križiščem Seidlove in Ljubljanske ceste stoji večja hiša, ki že dolga leta propada, sameva ter kliče k ukrepanju. S svojo umeščenostjo na skrajni rob južnega pobočja Marofa in s tlorisom v obliki črke L ter osrednjim stolpnim delom močno izstopa in poudarja bogastvo Jakoba Paučiča, človeka, ki je pred več kot 100 leti dal sezidati hišo in po katerem ta nosi ime. Paučičeva vila, nekoč simbol bogastva in blišča, pa je danes le še ena velika podrtija, skupaj z opuščenim kmetijskim posestvom, podrtim kozolcem in razpadajočo kaščo ter kupom ostale navlake predstavlja enega največjih madežev v Novem mestu. Stavba, ki se bo prav kmalu, če ne bomo ukrepali sesula same vase, neverjetno zaraščajoče kmetijske površine ter uničena gospodarska poslopja nam dajo slutiti, da na omenjeno območje človeška noga že dolgo ni zašla. Le srne, zveste prebivalke Marofa, tu pa tam naredijo nekaj življenja in oberejo kakšen grm.

Ta hip je situacija še slabša, saj objekt preraščajo trava in druge rastline

A našo zgodbo vrnimo na začetek ter povejmo, kdo sploh je bil graditelj vile, saj ga marsikateri Novomeščan ne pozna. Jakob Paučič se je rodil leta 1864 na Gatini pri Grosupljem, kjer ima njegov rod tudi prvotne korenine. A sam ni dolgo živel v tem kraju in se je kmalu preselil v Novo mesto. Tu je bil trgovec z različni pridelki ter pek, ki je po letu 1920 odprl prvo sodobno pekarno na Dolenjskem. Mikalo ga je tudi hotelirstvo, saj je leta 1902 odkupil takratno stavbo meščanskega hotela (današnji Hotel Krka), jo prenovil ter zraven dogradil enonadstropno hišo in jo povezal s hotelom, v njej pa je uredil moderno kavarno. V vsem tem času je bil dvakrat poročen, z drugo ženo Frančiško Dular iz Vavte vasi je imel pet otrok, ki so danes večinoma že pokojni, z izjemo Vere Rihar, najmlajše hčere, ki je tudi ena izmed solastnic (drugi solastnik je Vladimir Uršič) propadlega Paučičevega posestva na Marofu. Danes je stara okoli 93 let. (povz. po Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje, 2002, str. 11, 12 in povz. po Zgodovina in razvoj turizma v Krkinih zdraviliščih (diplomsko delo), 2009, str. 25.)

Paučičevo posestvo pod drobnogledom

Ravno Vera Rihar pa je soodgovorna za sramotno stanje objektov in zemljišč na južnem pobočju Marofa, kar moramo seveda natančneje opredeliti, in sicer začnimo s samo vilo, ki stoji na parceli 553/1 (k.o. 1456 Novo mesto) v neposredni bližini stopnišča pri zgradbi občinske uprave. Ta precej velika hiša je povsem dotrajana, večletna odsotnost vzdrževanja je povzročila odpadanje različnih delov in krušenje ometa, kar je najbolj opazno pri balkonu s pogledom na Ljubljansko cesto, kjer so vidne velike in globoke razpoke, ki nakazujejo na skorajšnje sesutje razgledne terase. Nič bolje ni s preostalimi deli, med drugim lahko govorimo tudi o razpadajočem gospodarskem poslopju in kupu druge nametane krame. V okolice vile se razrašča zelo visoka trava, ki deloma že prekriva objekte in slabo stanje zgolj še poslabšuje. V mislih imamo parceli 553/2 in 554, ki sta bili nekoč sadovnjak, kar nakazujejo tudi še nekatera “preživela drevesa”.  Čeprav se površine dotikajo javnih poti, prav nikomur ne padejo na pamet nujna vzdrževalna dela, s katerimi bi omilili porazen pogled s ceste. Vendar to še zdaleč ni vse. Opuščene kmetijske površine se nadaljujejo od vile naprej po pobočju (parcela 555/1, k.o. 1456 Novo mesto), kjer je razraslega grmovja, nepokošene trave in drugih stvari še več. Kot je znano, je bil na omenjenih površinah v davni preteklosti sadovnjak (tudi vinska trta), ki je bil v letu 1908 deloma spremenjen v park z umetno ustvarjenimi kmetijskimi terasami proti Ljubljanski cesti navzdol. Za časa druge svetovne vojne so bila zemljišča preoblikovana v njive, zatem pa je bil ponovno sadovnjak, kar je vidno sicer še danes. (Stališča do pripomb in predlogov na dopolnjen osnutek OPN MONM, 2008, str. 195.) Ob vsej navlaki lahko na tem opuščenem sadovnjaku opazimo še dva razpadla objekta, in sicer na pol podrti kozolec vzporedno z stavbo vrtca Pedenjped (enota Metka) ter manjšo kaščo, ki je v precej podobnem stanju. Kozolec je povsem dotrajan in uničen, na sprednji strani je deloma podrt (stopnišče v zgornji prostor), s strani pa odpadajo strešniki in žlebovi. Seveda notranjost ni zavarovana, v spodnjem delu je možno videti kup neuporabnih lesenih izdelkov, orodje in druge predmete. Zraven objekta je kup smeti, med njimi so pločevinke piva, steklovina in vrečke, vendar je vse skupaj starejšega datuma, kar pomeni, da zadeve niso več tako sveže. Omenjena kašča je nekaj metrov stran. Tudi ta je brez vrat, znotraj so smeti ter zanimivo manjši Mercatorjev voziček. Od kozolca naprej se posest nadaljuje in se konča nekako vzporedno z ograjo na koncu vrtca, kjer se nato začnejo cerkvene površine.

Kozolec bo slej kot prej klonil …

V zvezi z omenjenim pobočjem moramo omeniti do nedavnega opuščeno linijo telekomunikacijskih vodov, ki se je vila od vile naprej vse do konca parcele 555/1 (nekaj tudi še naprej). Projekt ZA Novo mesto je v tem primeru uspešno posredoval, saj je pri podjetju Telekom Slovenije dosegel odstranitev drogov ter neuporabne napeljave. Posege je opravilo podjetje GVO, ki se ukvarja z razvojem in upravljanjem omrežij. S tem smo sicer odstranili eno izmed črnih točk, kar pa je še zmeraj zanemarljivo. Tudi južno od Paučičevih parcel je vse zanemarjeno in zaraščajoče, čeprav je lastnik Republika Slovenija oziroma Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Slovenije. Gre za parceli 552/1 in 552/2, ki sta dejansko gozd, v katerem pa že dolgo ni bilo opravljenih nobenih del. Zaradi tega smo posredovali pri lastniku, ki je že obljubil ukrepe: “Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je za spodaj omenjeni gozd že pričel z aktivnostmi, da se bodo v gozdu izvedla vse dela, ki bodo omogočale normalen razvoj gozda. Na Zavod za gozdove Slovenije (OE Novo mesto) smo že podali zahtevek za izdelavo gozdnogojitvenega načrta s tehnološkim delom. Ko bo ta narejen in bo bilo drevje odkazano, bomo na terenu začeli z deli.”

Le še spomin na pretekle čase – kašča

Zahteva po spremembi namembnosti območja – znana praksa

Čeprav zgoraj opisanega posestva ne vzdržuje nihče in je zato podvržen hitremu propadanju, sta lastnika v preteklosti izvajala določene aktivnosti, vendar ne z željo po spremembi na bolje, temveč hitrem zaslužku. Namreč, že leta 2008, ko je bil pripravljen osnutek Občinskega prostorskega načrta, je Vera Rihar v zvezi z prostorskim načrtom na Mestno občino Novo mesto poslala zajeten spisek pripomb, ki se navezujejo na Paučičevo posestvo. Med drugim je predlagala, da se parcela 555/1 (osrednje kmetijsko zemljišče) preoblikuje v gradbeno, da bi ta postala stavbno zemljišče, kar bi omogočilo gradnjo. Željo po gradnji izkazuje predlagana cesta, ki jo je lastnica tudi omenjala v svojih pripombah. Kakor je zapisala, je prepričana, da na omenjenih zemljiščih ne bi našli pomembnih arheoloških odkritij ter da je potrebno celotno stvar gledati v smislu bodočnosti, češ da bo do zazidljivosti slej kot prej prišlo. Vendar pa Vera Rihar ni podala nobenega resnega argumenta v zvezi s trditvami in se je dobesedno želela požvižgati na registrirano arheološko najdišče, ki je zaščiteno z odlokom novomeške občine. Ravno tako je zanemarila Marof, ki predstavlja za mesto izjemno atraktivne zelene površine in sooblikuje podobo mesta. (Stališča do pripomb in predlogov na dopolnjen osnutek OPN MONM, 2008, str. 196.) Drži, da je bilo zahtev po gradnji v preteklosti sicer precej, a se na naše veliko veselje nobena ni uresničila. Dejstvo je, da nameni lastnikov niso bili iskreni, saj so želeli le dobro prodati zemljišča, ne pa razvijati novih produktov, kakor je omenjeno v pripombah. Naj omenimo, da področje Marofa varuje registrirano arheološko najdišče, Občinski prostorski načrt, ki zapoveduje zelene površine ter Sklep o poimenovanju “Arheološki park Marof”. Pri projektu ZA Novo mesto verjamemo, da so to dovolj močni mehanizmi, ki bodo tudi v bodoče preprečevali divje zahteve po gradnji na elitnih zelenih območjih.

Odpadajoči deli in smeti ob kozolcu

Varovanje Paučičeve vile ter morebitna “utopična prodaja”

Glede stanja Paučičeve vile, ta je mimogrede kulturni spomenik lokalnega pomena, je lastnica zapisala, da so predpisani pogoji Zavoda za varstvo kulturne dediščine prestrogi in nečloveški. Po njeno je sporno varovanje konstrukcijske zasnove, saj to predstavlja enormne stroške pri prenovi. Ne strinja se z varovanjem funkcionalne zasnove ter razporeditve dejavnosti, češ da to ne sledi sodobnim bivanjskim trendom, vse skupaj pa odvrača zainteresirane vlagatelje, s čimer je dejansko potrdila, da se želi tako hiše kot posestva znebiti. (Stališča do pripomb in predlogov na dopolnjen osnutek OPN MONM, 2008, str. 196.) Na ta način lahko domneve o spremembi namembnosti zemljišč zaradi prodaje samo potrdimo in jih opredelimo kot dejstva. Strinjamo se sicer, da je obnova tovrstnega objekta draga in dolgotrajna, a menimo, da gre zgolj za sprenevedanja, saj hiša ne propada od včeraj, ampak že več desetletij. Taki stroški ne padejo sami z neba, ampak so posledica dolgotrajnega zanemarjenja in odsotnosti vzdrževalnih del in za vse to je odgovoren lastnik. Vse prepogosto namreč pozabljamo, da lastnina ne prestavlja le privilegijev, temveč tudi obveznosti, kar se jih veliko ne zaveda.

Pogled na podrtijo s ceste

Kakorkoli, propadanje in zaraščanje Paučičeve vile je nesprejemljivo, saj ne gre za klasično hišo, temveč za pomemben zgodovinski objekt, kar potrjuje tudi status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Lastnika se za usodo hiše preprosto ne zmenita. Danes se sicer stavba uradno prodaja, a če pogledamo oglas lahko ugotovimo, da je cena postavljena pri 1.500.000 €, kar pomeni, da do prodaje ne bo nikoli prišlo, saj je glede na stanje stavbe ter okoliških zemljišč cena povsem utopična. Po takšni ceni ne bo prav nihče kupil objekta in preostalih kmetijskih zemljišč, čeprav je lokacija odlična, to se moramo strinjati. A na to “prodajo” lahko gledamo tudi drugače. Ker je hiša zaščitena, kulturno dediščino pa natančno opredeljuje Zakon o varstvu kulturne dediščine, bi lahko inšpektor lastnika zaradi zanemarjenja kulturne dediščine kaznoval, za kar je podlaga v 116. in 117. členu zakona. Lastnika bi lahko namreč s “prodajo” izpodbijala očitke o zanemarjanju z argumentom, da se zadeva prodaja, sama pa da nimata denarja.

Za konec želimo poudariti, da smo pri projektu ZA Novo mesto prepričani, da je potrebno sedanje stanje spremeniti na bolje. V zvezi s tem smo že do sedaj izvedli številna poizvedovanja ter dosegli odstranitev nedelujočih drogov ter poskrbeli, da se bo gozd nad Ljubljansko cesto očistil. Glede preostalih bistvenih stvari, pa imamo precej zvezane roke, saj je to stvar zasebne lastnine, vendar ne v celoti, saj Zakon o varstvu kulturne dediščine pravi, da se dediščina varuje v javno korist. Podali smo prijavo na pristojno inšpekcijo ter posredovali vse argumente, ki so nam v prid. Nadejamo se, da bo inšpektor sprejel določene ukrepe ter odredil nujna vzdrževalna dela. Kar se tiče kmetijskih površin na južnem pobočju Marofa, je zadeva precej bolj preprosta. Lastnika bi lahko zemljišča preprosto dala v najem, okoliški kmetje bi izvajali košnjo ter na ta način poskrbeli za negovanje zelenih površin, pri tem pa lastnika ne bi imela prav nobenih stroškov, nasprotno, celo koristi. A se za to ne odločita, zato bomo preučili možnosti za posredovanje na Mestni občini Novo mesto.

Luka REMS, fotografije: Matej VOVKO.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja