Idejnik za prihodnost, Mestne packe

Sprehajališča kot priložnost

Minila so leta, ko smo v Novem mestu urejali nova sprehajališča in s tem prebivalstvu omogočili kakovostne in prijetne površine za druženje in rekreacijo. Če se spomnite, smo v letih 2003 – 2006 dobili novo Julijino sprehajališče pod internim oddelkom bolnišnice, pot na Šance, pa podaljšek Župančičevega sprehajališča proti Bršljinu in nov odsek poti za tovarno Revoz. Takrat je bilo opravljenih tudi precej vzdrževalnih del na obstoječih zelenih površinah, urejena je bila okolica ter postavljene so bile lepe, lesene klopi. Za vse to je bila podlaga v Odloku o ureditvenem načrtu za pešpoti in kolesarske poti Novega mesta (2004), v katerem so odgovorni predvideli številna nova sprehajališča, pločnike in kolesarske steze. Rečemo lahko, da je bil začetek več kot obetaven in meščani smo verjeli, da se bo proces nadaljeval z izgradnjo novih odsekov, lesenih mostov čez reko Krko ter drugih rekreativnih površin, a smo bili več kot naivni, saj je šlo le za preblisk odgovornih, kar je jasno pokazal čas v zadnjih letih. Dejstvo, da v zadnjih 8 letih nismo pridobili nobene nove poti, pove vse. A ne le to, zanemarili smo tudi obstoječa sprehajališča in pokazali naš pravi odnos do urejanja kakovostnih mestnih površin. Mimogrede, občina je svoje proračunske postavke za nove trase rekreativnih stez enostavno črtala, tako da imamo danes predvidenih nekaj evrov le za “interventne sanacije”, kar pomeni, da pristojni ne vidijo prihodnosti v spodbujanju aktivnega načina življenja in to je izjemno zaskrbljujoče.

Odsek sprehajališča proti Bršljinu – potrebujemo brezhibne klopi in koše

Kot smo že davno kapitulirali na področju kulturne dediščine, kjer ne zmoremo sodelovanja in spoznanja, da imamo vse pogoje za vrhunski zgodovinski turizem, se nam podobno sedaj dogaja na področju zelenih površin. Pristojni preprosto ne dojamejo, da Novo mesto premore izjemno lepe kotičke (Ragov log, Portoval, Marof, bregovi Krke in Težke vode …), ki so kot nalašč za urejanje novih poti. Sprehajališča pomenijo kakovostno in aktivno preživljanje prostega časa, zato bi se morali vsi skupaj zavzemati za boljšo urejenost in nove trase. Ne le to, poti in pripadajoča oprema omogočajo sprehajanje, sedenje, sanjarjenje ter številna druga opravila, ki zagotovo izboljšujejo kakovost življenja v mestu. Ravno tako spodbujajo ljudi, da se s cest umaknejo v oazo zelenja in tako razdalje med različnimi mestnimi soseskami premagujejo na drugačen, bolj zanimiv način. Sprehajalne in kolesarske poti prinesejo številne pozitivne učinke tudi na področju turizma, saj novodobni trendi kličejo k drugačnim, trajnostnim usmeritvam. Pogledi znamenitosti z drugih, bolj umirjenih perspektiv so lahko odgovor na sodobne izzive, zato je še toliko bolj nerazumljiva neangažiranost in pasivnost občine, ki se ne zmeni za urejanje kakovostnih sprehajališč po našem mestu ob Krki.

Zelenica pod sodiščem s čudovitim pogledom še zmeraj ni postala sprehajališče

Neangažiranost občine

Človek se ob vsem tem vpraša, kaj je vzrok, da niso na občini v zadnjih letih uspeli izpeljati nobenega projekta za nove sprehajalne poti. Potrebno je poudariti, da je ureditev sprehajališč ne predstavlja velikega finančnega vložka, zato so izjave, da ni denarja preprosto smešne, saj bi se v proračunu za tovrstne, trajnostne naložbe zagotovo moral najti denar. Pa se ne, denarja je iz leta v leto manj in to je absurdno. A še bolj nesprejemljiva je vloga občinskih služb, ki nimajo prav nobenega posluha do civilne družbe in medijev, ki so že v preteklosti predlagali nekaj novih tras, vendar odziva ni bilo, čeprav se je nekaj odgovornih posameznikov trudilo, a stvari niso uspeli premakniti daleč. Čudovit primer te čudne prakse je nikoli uresničeno sprehajališče “od mlina do mlina“, ki so ga zasnovali pri Reviji Park in ki bi ljudem približal severnih breg mestnega jedra ter povezal park Evropske unije pod Jerebovo ulico s predelom ob Seidlovem mlinu na Strojarski poti. Občinarji so sicer sprva naredili nekaj aktivnosti, a so kaj kmalu idejo pospravili v predal ter v javnosti pojasnjevali vse drugo, samo tisto ne, kar bi morali. Lahko bi rekli, da se preprosto niso želeli ukvarjati s tem. Enostavno, zakaj bi se pogajali z lastniki zemljišč, zakaj bi drezali na območju, kjer živijo nekateri vplivni in pomembni Novomeščani? Zakaj bi se zamerili tem ljudem in zakaj bi vlagali napor v ta projekt, ko pa tako ali tako ne prinese veliko političnih točk? Ob tem naj omenimo, da je severni breg v veliki meri nelegalno ograjen, saj želijo lastniki “obvladovati” izjemno atraktiven rečni breg, pa čeprav tega ne bi smeli, kajti to prepoveduje tako občinski odlok kot zakon, zato so naše domneve še bolj upravičene. Podobno verjetno velja za območja ob Težki vodi in drugod v Novem mestu.

Z odlokom načrtovane poti, pločniki in kolesarske steze (neuresničeni projekti):

  • Kolesarska steza od križišča s severno obvoznico do križišča s Koštialovo ulico
  • Pločnik in kolesarska steza od križišča s severno obvoznico do križišča v Žabji vasi
  • Sprehajališče ob Težki vodi od kompleksa bolnišnic do mostička preko Težke vode v Šmihelu
  • Sprehajališče “od mlina do “mlina” od Seidlovega mlina pod Strojarsko potjo do stopnic pod Ulico talcev
  • Ureditev poti v Ragovem logu

Sprehajališča so edini dolgoročni odgovor na nezakonite ograditve

Žalostno je, da občina ne sledi javnemu interesu ter pristopi k projektom, ki bi pozitivno vplivali na življenje v mestu. Poti, ki bi jih z nekaj truda uspeli zlahka uresničiti, ostajajo v predalu, s tem pa številni kotički Novega mesta nedostopni prebivalcem tega starega mesta. Seveda to izkoriščajo nekateri lastniki parcel ob Krki, ki so si tam ustvarili svoje zasebne priveze za čolne, vse so seveda lepo ogradili, kar je nezakonito. Na ta način je vse več mest, kjer meščani ne moremo pristopiti do Krke in to je nesprejemljivo. A še bolj žalostno je to, da odgovorni ne morejo poskrbeti niti za obstoječe poti. Imamo odlok in imamo koncesionarja, vendar stanje na terenu je porazno, tudi sedaj po spomladanskem čiščenju, ko so delavci namestili nekaj svežega peska ter pokosili travo v okolici. Še zmeraj je večina urbane opreme poškodovane in zadnje čase se tovrstnih zadev sploh več ne sanira, čeprav so predvidena sredstva v proračunu. Klopi so tako brez desk, požgane in zamazane, koši pa izruvani ter brez posod za odlaganje odpadkov. Zastrašujoče je na Marofu, kjer se vandali lotijo tudi spomeniško zaščitenih kostanjev in lomijo veje, uničujejo lesene pregrade ter ustvarjajo zareze. Namesto, da bi na občini razmislili, kako to omejiti, oni ne storijo ničesar in stvari prepuščajo naključju. Pa vendar obstajajo rešitve, saj bi lahko nekatere predele zaščitili tako, da bi uredili javno razsvetljavo, onemogočili prehod vozilom s potopnimi stebrički ali zapornicami, betonirali koše za smeti, uvedli učinkovitejše načine nadzora in podobno. Marsikaj se da popraviti, spremeniti na bolje, a je zato potrebna volja, predvsem pa več odločnosti in vztrajnosti.

Smo sposobni izkoristiti naše naravne čare?

Kakorkoli, potrebujemo spoznanje, da kakovostne zelene površine prinesejo veliko pozitivnih učinkov, kar še posebej velja za Novo mesto, ki premore veliko naravne in kulturne dediščine. Pomembno se je zavedati, da urejena sprehajališča, parki in zelenice predstavljajo ogledalo vsakega mesta in vplivajo na še številne druge reči, tudi na turizem, za katerega imamo izjemne možnosti. Izkoristimo tisto, kar nam je dano in pokažimo, da zmoremo stopiti iz povprečja. Saj veste, lahko imamo povprečne in umazane poti s polomljenimi koši ali pa izvrstno urejeno mrežo sprehajalnih poti, ki omogoča najbolj zapeljive sprehode tako domačinom kot turistom. Spoznajmo, da so sprehajališča ena velika priložnost!

Luka REMS, fotografije: Matej VOVKO.

O avtorju: Luka Rems

Človek, ki ljubi Novo mesto. Planinec. Tekač. Računalniški navdušenec. Ponosen Slovenec.Več v zavihku "O nas".

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja