Mestne packe, Mnenja

Komentar: Neodgovornost pri zgodovinski dediščini

Kot aktiven meščan, rekreativni tekač in sprehajalec sem razočaran, da moram vedno znova gledati nekatere stare in dotrajane zgradbe v našem mestu ob Krki, katerih kalvarija se vleče pri najbolj očitnih primerih tudi več desetletij. Še bolj zbode dejstvo, da gre za objekte, ki so spomeniško zaščiteni, torej imajo posebno zgodovinsko vrednost in bi jim morali posvečati še več pozornosti. A o tej pozornosti ni ne duha ne sluha, saj lahko na teh objektih dnevno spremljamo odpadanje ometa, strešnikov in drugih delov. Ne le to, ponekod nas pričakajo razbita okna, nevarni in štrleči zarjaveli kovinski predmeti ter luknjasti žlebovi.

Propadajoči narodni dom – nekdaj ponos Novega mesta

Ni skrivnost, da ima Novo mesto težave s tovrstnimi zgradbami, kot ni skrivnost, da se z njimi zares nihče ne ukvarja. Prav gotovo ste lahko med temi vrsticami zaznali Narodni dom, nekdanjo mitnico v Kandiji, Hotel Kandija, Znančev mlin na Smrečnikovi ulici in še marsikatero drugo zgradbo. Gre le za najbolj očitne primere v mestu, za katere je skupno popolna odpoved delovanja lastnikov, ki se ne zmenijo za pomembna obeležja novomeške kulturne dediščine. Med temi lastniki prevladujejo zasebniki, izjema je Narodni dom v lasti Mestne občine Novo mesto. Ta najstarejši narodni dom na Slovenskem, dograjen leta 1885, propada leto za letom in le zaščitni mreži se lahko zahvalimo, da nimamo strešnikov in ometa kar naprej na cesti. Komu mar, da so tu delovale čitalnice, ki so bile izjemnega pomena za narodno zavest, pa znameniti Sokoli, katerih član je bil Leon Štukelj in je bil v “sokolskem” domu slavnostno sprejet po osvojitvi prve zlate medalje leta 1924 v Parizu. Vendar ti presežki pristojne bolj malo ganejo, tarnanje, da ni denarja pač ni dober izgovor, kajti za dobre projekte bi se moral najti. Jokanje državi, če lahko pomaga, nas ne more prepričati, saj le polemike o programu v obnovljeni stavbi drugega nismo videli ničesar. Žal tudi v proračunu za letošnje leto ni nobenih sredstev za sanacijo, na voljo je le nekaj drobiža, v primeru, da odpove še kakšen žleb ali nastane luknja v strehi. Tako lahko le čakamo, med drugim tudi na spominsko sobo našega olimpijca, ki je bila predvidena v pritličnih prostorih. Težko se je namreč zavedati dejstva, da Novomeščan, največja legenda slovenskega športa v rodnem mestu še zmeraj nima svoje spominske sobe.

V prispevku ni omenjeno razpadajoče obzidje Šance, saj so na občini za letošnje leto uspeli zagotoviti sredstva za njegovo sanacijo.

Odnos in odgovornost

Obupna nekdanja mitnica – skupaj z Brikovim vagonom prvaka Kandije!

Na občini so lahko zelo veseli, saj večino drugih zloglasnih primerov nimajo v lasti, še dobro, saj je njihov odnos do lastnine pogosto zelo slab. To zelo radi poudarjajo, še posebej takrat, ko ljudje sprašujejo o tem, zakaj propada ta ali ona zgradba. Vedno nam postrežejo z enim in istim odgovorom: “MONM ni lastnik te nepremičnine.” S tem nam hočejo povedati, da to pač ni njihova stvar, naj se s tem ukvarjajo drugi. Pa je temu res tako? Na spletu in v knjigah lahko beremo o veličastni zgodovini Novega mesta, moč je zaslediti podatek o kulturnem in še marsikakšnem središču Dolenjske. Upravljavec našega mesta je občina in ta je dolžna skrbeti za našo kulturno in zgodovinsko dediščino, tudi tam, kjer ni lastnik, in sicer s pobudami, sestanki, predlogi, idejami in podobno. Nič od tega se dejansko ne zgodi ali pa ste morda zaznali, da bi kdo od veljakov stopil do zasebnih lastnikov ter jih povabil na sestanek, jim ponudil pomoč pri obnovi ter podal predloge? Drži, da imamo “zategnjene” lastnike, ki jim je malo mar za vse skupaj, a tu bi naši občinarji lahko naredili veliko več.  Namesto, da bi skupaj iskali rešitve in razmišljali o trženju zgodovinske dediščine v turistične namene, oni gledajo v zrak in čakajo, da se bo vse skupaj podrlo. In potem bo konec vsega.

Vrnimo se nazaj k zasebnim lastnikom, ki imajo tudi dovolj masla na glavi. To se najbolj zloglasno kaže v nekdanji mitnici v Kandiji ter Znančevem mlinu na Smrečnikovi ulici tik za mostičkom čez Težko vodo. Neodgovorni lastnik “mitnice” (ta propada že celo večnost) ni sposoben poskrbeti niti za opozorilne table o nevarnosti odpadanja delov z objekta niti ne more odstraniti ledenih sveč, ki se v teh dneh delajo na stavbi ter zaščiti ostre kovinske predmete, ki visijo s strehe. Da o tem, da bi z zaščitno mrežo zaščitil zadevo pred odpadanjem ometa ter popravil razbita okna, ki omogočajo vstop (!) v objekt sploh ne govorimo. Vodilo “živi in pusti propadati” mu je kot kaže zelo pri srcu. Mimogrede, ob vsej brezbrižnosti, ki smo ji priča, pa le lahko nekaj ugledamo. In to je reklama za podjetje Poravnava, ki se bohoti ob strani na umirajoči fasadi. Zato se pa najde voljo in čas? Seveda, ko so prihodki v igri je ni težav. Nič drugače ni z Znančevim mlinom. Ta ogromen nekdanji mlin na Težki vodi, ki ima mlinarsko delavnico, bivalne prostore, ohranjeno notranjo opremo ter ostanke žage, bi bil lahko izjemna turistična zanimivost in možnost za nadaljnji razvoj, pa je daleč od tega. Kot na mitnici tudi tukaj propada fasada, odpadajo strešniki in prav lahko se zgodi, da se bo v prihodnje porušil kak del stavbe. Dodatno je potrebno izpostaviti, da stoji tik ob cesti in predstavlja nevarnost za voznike in pešce. Mar se kdo zaveda, da lahko kos ometa odpade na avtomobil in poškoduje potnike? Ah, koga to briga! Enostavno ni moč najti lepih besed, saj gre za sramotno situacijo, ki bo na žalost verjetno realna še kar nekaj časa. Izkušnje tako kažejo! Bog ne daj, da bo to dolgotrajno stanje. Pri vseh teh žalostnih zgodbah lahko dodamo še Hotel Kandija, kjer pa se počasi, a vztrajno le nekaj premika.

Videoposnetek sramotnega stanja Znančevega mlina / Avtor: Miran KLEVIŠAR

Specialni primer Krona

Pri vseh teh tegobah ni moč iti mimo “Hotela Krona”, pri katerem ne gre za razpadanje, temveč  za izvajanje naložbe po domače in s podporo vodilnih. Stavba, katera je bila zgrajena po 2. svetovni vojni v značilni obliki za staro mestno jedro, saj je bila prvotna porušena med napadi, je bila pred nekaj leti v celoti obnovljena. Projekta hotela in obnove se je lotil podjetnik Boris Kos, bojda dober prijatelj našega prvega turističnega delavca Kuljaja, kjer pa so se dogajale napake za napako. Kljub izdanim kulturnovarstvenim pogojem, ki so jasno zahtevala lesena okna in posebno izvedbo vrat, so povozili vse. Najprej so namestili plastična okna, zatem so vrata premaknili bolj navzven in tudi v tem primeru prekršili pogoje. Sledilo je eno veliko mešetarjenje, poleg Kuljaja se je vključil tudi glavni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine in na koncu so uspeli pridobiti uporabno dovoljenje, čeprav je bilo veliko stvari v neskladju z veljavnimi pogoji. Po vsem tem so na koncu zagnali hotel, a ga tudi kmalu zaprli. Danes imamo tako hotel, ki ne obratuje, ki je obsojen na samevanje in ki ima plastična okna. Tu ne smemo filozofirati, okna na Glavnem trgu morajo biti lesena, saj moramo ohranjati staro mestno jedro. Če to lahko spoštujejo drugje, potem naj to tudi lastnik Krone. Imamo le eno staro mestno jedro, namreč!

 Podjetje lastnika hotela ima blokiran transakcijski račun, prihodki pa po uradnih podatkih znašajo 0 €.

Opuščen Hotel Krona – zgrešena naložba

Posledice …

Ljudje so zaradi tovrstnih negativnih procesov na področju zgodovinske dediščine postali silno razočarani, na trenutke jezni, saj se iz leta v leto ne spremeni skoraj nič. Vsi nakopičeni problemi so jim ustvarili mnenje, da je tovrstne stavbe potrebno enostavno zravnati z zemljo ter postaviti, kaj bolj koristnega, kar se lepo kaže v komentarjih, oziroma drugih odzivih na dogajanje. Eden izmed zanimivejših odzivov pravi: “Nekdo se naj z bagrom zaleti v vsako od teh podrtij!” Mestno prebivalstvo za nastalo situacijo ponavadi obtožuje dva dejavnika, in sicer lastnika zgradbe ter pristojni zavod za varstvo kulturne dediščine, a je potrebno poudariti, da je v zadnjem času prst usmerjen predvsem v državno službo, ki varuje našo zgodovino. Tej se očita, da z nemogočimi pogoji onemogoča lastnika nepremičnine, da bi slednjo prenovil ter posodobil v skladu z modernimi smernicami. Izpade nekako tako, da se lastniki na vse pretege trudijo “urediti” razpadajoče objekte, nekdo pa jih pri tem ovira ter povzroča škodo mestu ob Krki. To je mnenje lokalnega prebivalstva, kot tudi ljudi z nekaterih občinskih zavodov ter novomeških medijev. Vendar se takšnega poceni populizma enostavno ne moremo iti. Ne smemo dobiti občutka, da so te stavbe ne bodi ga treba, da se jih moramo znebiti, ravno tako ne smemo vedno verjeti v dobronamernost naših investitorjev, z vsem dolžnim spoštovanjem do njih. Veste, njih ponavadi ne zanima interes mesta, temveč povsem logično interes njihovih podjetij in drugih organizacij. Naš cilj, ki tu živimo mora biti v ohranjanju kulturne dediščine, saj le ta naš simbol, naš prepoznavni znak zaradi katerega nas poznajo marsikje po svetu. Duša Novega mesta je v zgodovini in kolikor se le te znebimo bo od nas ostal zgolj en povprečen slovenski kraj. Nič drugega. Saj poznate Novo Gorico, ki je znana le zaradi Perle ter saj veste, da v Velenju ne najdete drugega kot ducat socialističnih blokov. Novo mesto je drugačno, premore cel kup zgodovine in kot takega ga moramo tudi ohraniti. Ne zveni panično, ne gre se le za glavne znamenitosti, temveč za veliko več, za stare stanovanjske hiše, obrtne delavnice in druge pomembne zgradbe, ki gradijo naš značaj. Z vsem naštetim imamo potencialne možnosti razvijati turizem ter slednjega spraviti na veliko višji nivo. Imamo neverjetno priložnost, kako lahko uredimo mesto ter spodbujamo prihod obiskovalcev. Seveda to ne pomeni, da ne smemo podreti ničesar in da ne smemo graditi megalomanske sodobne objekte. Vsekakor lahko, sam njim je bolj mesto v novodobnih novomeških predelih.

Luka REMS, fotografije: Matej VOVKO (Narodni dom – lokalno.si), videoposnetek: Miran KLEVIŠAR.

1 komentar

  1. Škoda da ni objavljen še moj prispevek
    lp. Miran

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja