Mnenja

Komentar: Naučiti se zmagovati

Stein am Rhein je srednjeveško mesto v Švici, natančneje v kantonu Schaffhausen. Kakor vam že ime pove leži ob Renu, v bližini Bodenskega jezera. Krasijo ga zgodovinske ulice, cerkve, gradovi, muzeji in seveda mogočna reka. Ima nekaj manj kot 9000 prebivalcev in obilico turistov, ki ta kraj oblegajo slehrni dan. Odlična organizacija, kakovostne informacije, kulturne ustanove in oblica drugih možnosti ogledovanja so tisto, kar ga dela izjemnega. Zakaj ga sploh omenjam? Zato, ker je v marsičem podoben našemu Novemu mestu, saj tudi ta leži ob reki in ima bleščečo zgodovinsko dediščino. Vendar pa obstaja ena razlika. Med tem, ko Stein am Rhein prešteva denar od turizma, Novo mesto v tej panogi krepko zaostaja ter, če smo iskreni, pojma nima kaj turizem sploh je.

Teoretično stvari sicer potekajo odlično, imamo turistično informacijski center (TIC), Zavod za turizem ter turistično društvo. Da, prav ste slišali, kar 3 subjekti se v Novem mestu ukvarjajo s turizmom. A kaj, ko so njihovi rezultati daleč od bleščečih. Seveda vam bodo slednji zatrjevali, kako vsako leto povečajo število turistov, kako je letos porast še posebej opazen zaradi EPK ter da na splošno dobro napredujemo. Kje pa, za začetek naj vam omenim promocijsko spletno stran novomeškega turizma. Namesto vpadljivih naslovov, fotografij ter raznih povezav do ustanov in predstavitve znamenitosti imamo dolgočasno stran, kjer je prikazana kar cela Dolenjska, zato ni podrobnih informacij o Novem mestu, ampak so zgolj povzetki. Zakaj se ne da narediti sodobne spletne strani z vsemi potrebnimi informacijami? Je to tako težko? Zakaj recimo ne moremo o Rudolfovem splavu brati tu in moramo zato posebej na Kompasovo stran? To je zamudno in nepregledno. Potrebujemo kakovostne informacije, ki bodo zbrane na enem mestu, to turistom olajša delo ter predvsem prihrani čas.

Pogled na središče mesta z Marofa

Znanci, raztreseni po Sloveniji mi vedno znova postavljajo vprašanja, zakaj bolje ne izkoristimo mesta, zakaj ne izkoristimo bogate arheološke dediščine, znamenitih situl in drugih pomembnih objektov, med katere spada tudi prvi narodni dom na Slovenskem. Ob vsem tem imamo še znamenite meščane, ki niso zaznamovali le kraja, temveč tudi državo in širni svet. Le spomnite se legende slovenskega športa Leona Štuklja, dobitnika kar 6 olimpijskih odličij, pa Marjana Kozine, Dragotina Ketteja, Janeza Trdine, Ferdinanda Seidla in še mnogo drugih. Mimogrede, slučajno veste, da je slovenska planinska markacija, na katero smo tako navezani, iznajdba Alojza Knafelca, ki je bil doma v dolenjski prestolnici? To vse je delček naše novomeške “sijajne” zgodovine, o kateri vam govorim jaz in o kateri meni govorijo moji znanci. Imajo več kot prav, ne znamo in zmoremo ceniti tistega kar imamo in nismo sposobni izkoristiti tistega, kar smo podedovali od naših zanamcev. Navedbe potrjujejo tudi pisci spletnih dnevnikov, ki so se v svojih objavah že večkrat dotaknili slabe turistične ponudbe v Novem mestu. Eden izmed njih je celo zapisal, da bi naš kraj moral biti eden od osrednjih turističnih produktov JV regije. A v čem je torej problem? Pristojni se namreč ne zavedajo, kakšen pomen ima turizem, katerega je Vlada RS uvrstila med strateške panoge slovenskega gospodarstva. Ste že kdaj videli kakšen letak, prospekt ali pa zemljevid z znamenitostmi? Po vsej verjetnosti ne, saj je gradivo večinoma dostopno le na turistično informacijskem centru. Zakaj se torej letakov ne razdeli med nekatere mestne gostinske lokale, kulturne ustanove, hotele, zakaj gradivo ni morda na avtobusni postaji, pa na železniški postaji in tako naprej. Veste, dobri načrtovalci poskrbijo za vsako podrobnost. Pomembno je vedeti, da je za nas pomemben vsak turist posebej in večja, kot je mreža reklamnega gradiva in drugih vrst promocije, večjo možnost imamo, da nas bodo potencialni obiskovalci tudi zares obiskali. Tu se ozrimo nazaj na naš Stein am Rhein. Tam ni dilem, ljudje delajo za turizem, spodbujajo oglede, razlagajo in podobno. Brez težav dobite reklamno gradivo, ljudje so prijazni, vam pomagajo, če je to potrebno. Razlika je več kot očitna, v Novem mestu namreč do turizma obstaja nek predsodek, nek strah, da se mi tega ne moremo iti, ker smo premajhni, da nimamo kaj pokazati in konec koncev, da kaj pa je tega treba. To je zato, ker so ljudje pod vplivom kompleksa majhnosti, ni namreč trenutka, ko ne bi slišal, da Novomeščani svojim prijateljem iz drugih krajev govorijo o mestu, kot o nekem izmečku, o neki zakotni vasi tam na Dolenjskem. Ta kompleks je treba pospraviti v predal. Novo mesto je sodobno mesto z dobro ohranjeno zgodovinsko dediščino  in imamo vse možnosti, da postanemo vodilni na področju turizma, le premik v glavi potrebujemo. Imamo znamenitosti in ljudi, ki lahko privabijo, a na vodilna mesta je treba postaviti ljudi brez kompleksov z jasno vizijo in vero v razvoj in napredek Novega mesta.

Kaj bi morala biti osrednja turistična ponudba? Zagotovo staro srednjeveško mestno jedro z Glavnim trgom na čelu. Na tem moramo začeti graditi, med tem, ko bi naši vodilni iz zavoda za turizem raje urejali letališče v Prečni in pa cesto na Gorjance. Pozabite na to, letališče, cesta in okoliški kraji morajo biti kot dodatna ponudba mestnega zgodovinskega turizma, katerega začetek je lahko le staro mestno jedro. Ne gre zgolj le za infrastrukturne projekte, v mestnem jedru moramo povezati različne kulturne ustanove, oblikovati koordinacijo med njimi. Pogovarjati se moramo z ljudmi in podjetniki, ki tam živijo in skupaj pripraviti smernice za turistični preboj. Poskrbeti moramo za več dogajanja, kamor spadajo različni sejmi, tržnice, gledališke predstave, razstave … To je tisto, kar nam manjka, to je tisto kar povzroča nejevoljo in občutek nesposobnosti. Veste, prevečkrat poslušam ljudi, ki mi razlagajo o lepih zgodovinskih mestih v tujini, npr. v Nemčiji, Švici in Avstriji. Navdušeno mi pripovedujejo, kakšen zanimiv utrip je v teh mestih, kako je vse skupaj srčkano in kako si lahko ogledaš stare zgradbe ter oči usmerjaš v majhne butične trgovine. Tudi Novo mesto je lepo, prelepo.   Ima marsikaj za pokazati. Ne verjamete? V nedeljo zjutraj se sprehodite čez Marof v staro mestno jedro. Slišali boste cerkvene zvonove, ležeren nedeljski utrip, občudovali boste Kapitelj, Frančiškanski samostan, pa Breg in tudi Križatijo. Mesto se vam bo zdelo tako lepo in tako veličastno, kot da še nikoli niste bili v njem. Pa čeprav ste ga prehodili več tisočkrat, se vam bo zdel tako poseben, tako kot kakšen kraj nekje drugje. Le prej niste imeli časa in niste bili pozorni. In še nekaj sem pozabil omeniti, reko Krko seveda. Ta se vije po okljukih in osamljeno strmi proti nam. Zakaj ne izkoristimo tega naravnega bisera, zakaj ni čolnarn, čolnov in drugih oblik rekreacije na njej. Na občini pravijo, da je obstaja pravni problem, glede odgovornosti za tiste, ki bi si izposodili čolne in veselo čolnarili. Vendar, to so le izgovori, da se najti rešitev, le če se jo hoče. Naši konkurenti izkoristijo vsak še tako neprivlačen košček, med tem, ko mi ne zmoremo urediti vodnih aktivnosti v neposredni bližini. Da je to izjemna priložnost, pravijo tudi drugi, švicarsko turistično združenje je našemu mestu podelilo naslov za najlepše slovensko rečno mesto. Naši oblastniki pa nič!

Če se vrnem nazaj k mestnemu jedru, naj razložim že omenjene težave in to so pomanjkanje dogodkov ter drugih prireditev. Gre za to, da je interesa za njih dovolj, vendar volje za njihovo izvedbo ni. Dejstvo je, da občina narediti premalo na tem področju, sama pravi, da to ni njeno delo, ampak stvar društev in zvez. Seveda je to delno res, a občina je tista, ki mora spodbujati, je tista, katere naloga je z različnimi ukrepi pripeljati v Novo mesto umetnike, ki ustvarjajo dodano vrednost. Ob tem bomo morali zavihati rokave še na infrastrukturni strani. Potrebno bo sistematično urediti pločnike na Glavnem trgu, poskrbeti za učinkovitejšo javno razsvetljavo, ograditi bomo morali zabojnike, se lotiti prenove zgradb, pripeljati kakšno prestižno trgovino v center, uvesti brezžični internet ter morda pripraviti še kakšno muzejsko zbirko.

Za konec, na področju turizma smo do sedaj naredili bore malo, kljub neštetim priložnostim, ki jih imamo na voljo. Danes smo v povprečju in to je priročno za pristojne, ki tako vedno znova ponavljajo, da smo primerljivi z drugimi mesti. Ampak pazite, to je zgolj povprečje, v katerem se vsi hitro izgubimo. Nas mora skrbeti, če smo zgolj primerljivi z drugimi. To preprosto ni dovolj. Biti moramo boljši od drugih, dajati moramo zglede ter tako utrjevati moč in pomen našega kraja. Na mnogo področjih smo vodilni, pri turizmu žal še ne. A obstaja možnost, ki jo moramo pograbiti ter iz nje narediti uspešno zgodbo. Z mojim fotografskim kolegom želiva prispevati en mozaik v to zgodbo, zato pripravljava time-lapse filmček o utripu življenja v Novem mestu, ki bo na zanimiv način prikazal Novo mesto ter življenje v njem. Verjamem, da boste navdušeni nad njim. Ugledali ga boste lahko kmalu!

Gre za osebno mnenje urednika Luke REMSA. Foto: Matej VOVKO.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja